Hochfeiler, 3510 m, Italija 
(03.07.2010)
Krenili smo zgodaj - ob 1h zjutraj smo že bili zbrani in pripravljeni na odhod. Pred nami je bilo 450 km cest. Ker vsi niso mogli oditi za dva dni, smo vzpon skrajšali na zgolj en dan. Najprej mimo Ljubljane, potem skozi karavanški predor in naprej čez Avstrijo in Italijo, v provinco Bolzabi-Bozen, ki se nahaja na južnem tirolskem, ki od prve svetovne vojne pripada Italiji. Tukaj vsi govorijo avstrijsko (tirolsko). Kombi smo parkirali na tistem "tretjem ovinku" in na pot (po nogah) krenili malenkost pred osmo zjutraj. Začetek poti je po čudovitem gozdu, ki je kar kipel od julijske polnosti. Poletja v gorah so nekaj posebnega, saj imata flora in favna manj časa kot v nižjih predelih. Dvignili smo se na prvo točko, kjer se je že malce bolj videla dolina, po kateri smo potem napredovali vse do koče (Hochfeiler Hütte - 2710 m ) in naprej na vrh Hochfeilerja, ki je najvišji vrh Zillertalskih Alp. Pot do koče se vije po desni strani doline, po ozki stezici. Večkrat smo prečkali kakšen ledeniški potok, saj je bilo snega tukaj še kar nekaj. Tudi veliko svizcev je bilo moč videti in poslušati njihovo "žvižganje", s čimer se sporazumevajo - drugače pa so bili precej plašni. Pot in pokrajina sta precej podobna pokrajini pod Gran Paradisom - 4061 m , kamor smo se vzpeli 3 leta nazaj. Do koče smo prispeli okoli pol enajstih, kjer je bil prvi daljši počitek in čas za malico. Po eni uri počitka pa naprej, proti vrhu. Pot do vrha je bila še bolj zanimiva, kot spodnja. Tukaj smo se počasi vzpenjali in kmalu lahko videli cel ledenik pod Gran Pilastrom (italjansko ime). Okoli dveh popoldan je bil vrh Hochfeilerja naš! Zadnjih nekaj metrov se je bilo potrebno opremiti z derezami in cepinom, čeprav celotna pot do vznožja vrha ni preveč zahtevna, vsaj kar se tiče opreme. Po fotografiranju na vrhu smo se odpravili nazaj v kočo in od tam nazaj proti kombiju. Ker se je na nebu nabralo nekaj oblakov, je bilo po poti nazaj lepo opazovati sončne žarke, ki so se prebijali skozi luknje v njih in po pokrajini risali svetlobne lise. Pri kombiju smo bili vsi zbrani ob osmih zvečer, nato malce osvežitve v ledeni reki in pa krepčilo v pizzeriji; nato pa nazaj v Slovenijo!
M.BREZOVŠEK
Vršaci, obsijani z jutranjim soncem.
Začetek poti v čudoviti julijski idili.
Kratek postanek za fotografiranje.
Počasi smo se dvigali.
Pogled na sosednje vrhove.
Prečkanje ostanka snegu in ledeniškega potoka, ki je tekel pod njim.
Pogled proti vrhu gore.
Na vrhu.
Vračanje iz vrha po zasneženem grebenu.
Kot bi hodili po pokopališču...
Del poti, ki je varovana v jeklenicami.
Edini svizec, ki ni bil preveč plašen za fotografiranje.
Sončni žarki so se prebijali skozi oblake.
Bili smo: Matej Brezovšek, Boris Kerle, Zoran dular, Mitja Lackovič, Matej Maučič, Robi Umek, Branko Dular in Barbara Plevanč.
Vse fotografije si lahko ogledate v galeriji.
